Obravnavano območje

Projekt je v prvi vrsti namenjen dvema glavnima vodnima viroma, ki se izkoriščata za javno oskrbo s pitno vodo v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Ljubljansko polje in Ljubljansko barje sta aluvialna vodonosnika, ki ju je naplavila reka Sava s svojimi pritoki.

Ljubljansko polje in Barje

Območji Ljubljanskega polja in Barja sta geološko gledano tektonski udorini, nastali s tektonskim pogrezanjem in postopnim zasipavanjem z rečnimi in jezerskimi naplavinami. Ravninski območji ločujejo Golovec, Grajski hrib in Rožnik. Te vzpetine predstavljajo podlago udorine iz karbonskih kamnin - skrilavih glinovcev in kremenovih peščenjakov ter konglomeratov, ki se tu dviga nad mlajše sedimente. Tudi barjanske osamelce, kot so Sinja Gorica, Blatna Brezovica in Vnanje Gorice sestavljajo kamnine iz podlage Barja. Na jugu in zahodu Barja sestavljajo podlago vodo prepustni mezozojski apnenci in dolomiti, drugod pa že omenjeni starejši kremenovi peščenjaki, konglomerati in skrilavi glinovci, ki so za vodo praktično neprepustni.

Ljubljanska udorina se je začela pogrezati v srednjem pliocenu, pred približno tremi milijoni let. Zasipavanje s sedimenti je bilo najintenzivnejše v pleistocenu - času ledenih in medledenih dob, ko je Sava na Ljubljansko polje prinašala material izpod alpskih ledenikov. Prodni zasip sestavljajo dobro prepustne prodne in peščene plasti z vmesnimi konglomeratnimi lečami. Debelina zasipa na najglobljih mestih preseže 100 m. Zaradi velike prostornine in dobre prepustnosti, hranijo te prodno peščene vodonosne plasti pomembne količine podzemne vode.

Podzemna voda v vodonosniku Ljubljanskega polja ima prosto gladino. Napaja se iz padavin, ki pronicajo s površja skozi nenasičeno plast do gladine podzemne vode in iz reke Save, ki v svojem zgornjem delu toka, na območju Roj in Tomačevega, napaja vodonosnik. V spodnjem delu toka reka Save po Ljubljanskem polju podzemna voda odteka v strugo Save. Posledično je gladina podzemne vode na zahodnem delu Ljubljanskega polja nagnjena proti jugu oziroma jugovzhodu, v osrednjem delu pa proti vzhodu.

Na Barju se prepletajo rečni in jezerski sedimenti. Prod so na območje Barja prinašale reke in hudourniki z območja Krimsko-Mokrškega hribovja. Nanosi Iške, Borovniščice in Želimeljščice segajo daleč proti severu, kjer se stikajo s prodnimi zasipi Save, ki je do zadnje ledene dobe tekla po južni strani Rožnika, Gradaščice, Glinščice in drugih lokalnih potokov.

Med pleistocenskimi in holocenskimi rečnimi zasipi so vložki jezerskih in močvirskih naplavin. Pogosti so vložki gline, šote in peska, prodni zasipi pa so tudi pomešani z glino ali meljem. V osrednjem delu Barja je na površju značilen glinast melj, ki ga imenujemo polžarica. Skupna debelina sedimentov znaša do 170 m.

Zaradi heterogenosti sedimentov so hidrogeološke razmere na Barju zahtevnejše kot na Polju. Vodonosniki Barja so v dolomitni podlagi in prodnih nanosih prej omenjenih rek in potokov. Prodni vodonosniki so sestavljeni iz več plasti, ki jih ločujejo slabše prepustni sloji. Posledično je na skoraj celotnem območju v vodonosnikih voda pod tlakom.

Holocenski vodonosniki v vršajih rek se napajajo neposredno iz padavin in iz površinskih vodotokov, spodnji pa iz prepustne podlage iz dolomita in apnenca, ki prinaša vodo z obširnega kraškega zaledja na jugu in zahodu. Podzemna voda z Barja odteka v Ljubljanico in skozi ožino med Grajskim hribom in Rožnikom ter po Draveljski dolini na Ljubljansko polje.